Sporočila za javnost

Nazaj na sporočila za javnost

Življenje v abruškem mestu na jadranski obali

Gabriele D’Annunzio: Pescarske zgodbe

Gabriele D’Annunzio:Pescarske zgodbe

Italijanski književnik Gabriele DAnnunzio (1863–1938) je med bralstvom znan kot pesnik, romanopisec in dramatik, malo manj pa kot pisec krajših proznih del, ki jih je ustvarjal zlasti v svojih mladih letih. Tako je že pri devetnajstih letih izdal svoje prvo prozno delo, zbirko enajstih črtic z naslocomDeviška dežela. V njej obravnava teme, povezane z življenjem ljudi v njegovem rojstnem kraju Pescara, manjšem abruškem mestu na jadranski obali, in njeni okolici. Podobno tematiko je ohranil tudi v zbirki štirih novel z naslovomKnjiga devic, v zbirki kratkih zgodb z naslovomSveti Pantaleonin zbirki treh zgodb z naslovomNasilneži. Leta 1902 je kot uveljavljen romanopisec začutil potrebo, da bralcem predstavi svoja mladostna dela, in je iz zadnjih treh zbirk izbral osemnajst, po njegovem mnenju najbolj reprezentativnih pripovedi, jih na novo uredil, slogovno izpilil in izdal z naslovomPescarske zgodbe.

Prednaročniška cena (–30%): 17,5€(redna cena: 25 €)

Prednaročniška akcija velja do vključno13. 10. 2019.Cena ne vsebuje stroškov pošiljanja.

NakupBeseda prevajalca

Čeprav je Gabriele D’Annunzio med svetovno znanimi in pomembnimi italijanskimi književniki, je bilo doslej v slovenščino prevedenih le malo njegovih del. Zgodbe, ki jih je napisal v svoji mladosti, v času, ko sta podobne, z realizmom prežete zgodbe pisala na primer tudi Ivan Tavčar in Janko Kersnik, bodo lahko slovenskemu bralcu vsaj malce odstrle pogled na njegovo književno ustvarjanje.

– Vasja Bratina

O knjigi

D’Annunzio je v pričujočo zbirko uvrstil tematsko zelo raznovrstne pripovedi, katerih skupni imenovalec je navidezno samo isto prizorišče, torej Pescara z okolico, v resnici pa v večini od njih raziskuje medčloveške odnose, zlasti pa človeško duševnost in človekove prvobitne, malodane živalske nagone in vzgibe, ki se dostikrat izražajo skozi okrut­nost, pretirano versko gorečnost, nazadnjaštvo, po­hlep, zlobo, izprijenost, pa tudi skozi prostodušnost, prijaznost in dobroto. Njegove osebe večinoma niso visoko moralni zgledi, ki bi same sebe presegali v dobrobit neke skupnosti ali na splošno družbe, kar je sicer ena od značilnosti klasičnega verizma, temveč so navadni smrtniki, ujeti v vrtinec splošnih dogajanj, svojih odnosov z okolico in lastne omejenosti ne glede nato, kateremu družbenemu sloju pripadajo.

V zgodbah kot enoviti celoti nam avtor pescarsko družbo iz sredine devetnajstega stoletja odlično predstavi kot nekakšen svet v malem, še posebno pa ga zanimajo izpostavljeni, robni in obrobni primeri in osebe, a ne zato, da bi z njimi sočustvoval, temveč da bi popestril dogajanje, saj je njegov pripovedni slog odmaknjen, na trenutke malodane vzvišen, vendar brez moralnih sodb. Življenje posameznikov in skupnosti popisuje takšno, kakršno je, v vsej njegovi lepoti in krutosti, ki dostikrat hodita z roko v roki, kar še poudari s presunljivo lepimi opisi narave, ki je vsemu človeškemu žitju in bitju nema in neprizadeta priča.

Iz zgodbe "Junak"

Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

Preberi

Knjižni program LUD Literatura podpira Javna agencija za knjigo RS.

Foto: LUD Literatura

Nazaj

Komentarji (0)

Za komentiranje morate biti prijavljeni!